Martina Mahnič

Stara sem 28 let, sem zaposlena mama z različnimi obveznostmi, a še vedno tudi ženska z velikimi sanjami. Ne da se me zgrešiti. Če me ne vidiš, me zagotovo slišiš. Sem tista, ki mrko gleda, ampak načeloma ne grize. Sem tista, ki ima vedno najbolj čudno frizuro.

Od nekdaj sem bila uporniška, glasna, samosvoja, posebna, trmasta in vztrajna – in taka sem še danes. Od nekdaj sem se borila s kilogrami, slabo samopodobo, samozavestjo in vsem, kar spada zraven. V svoji koži se nikoli nisem počutila dobro. Bila sem močan otrok, želje po gibanju in ukvarjanju s športom pa nisem imela. V puberteti se je stanje še poslabšalo, nabralo se je ogromno kilogramov, ki se mi jih kljub različnim poskusom, tudi s stradanjem,  ni uspelo znebiti. Z 21 leti, v času študija, sem postala mama in življenje se mi je obrnilo na glavo. Borila sem se s poporodno depresijo in še bolj spremenjenim telesom.

Samozavest? Kaj je to? Nekaj, kar namažemo na kruh, zaužijemo in se boljše počutimo? O samozavesti nisem imela pojma, kaj šele, da bi jo občutila, čeprav sem navzven vedno znala prikazati, da sem močna, prepričana vase in da imam to, kar družba od vseh nas zahteva.

Spomnim se dneva, ko sem si rekla, da je zdaj dovolj, da sem stara šele 27 let in da na tak način dobesedno životarim in nisem zgled svojemu otroku. Bil je 13. 8. 2017, dan, ko sem se sama odločila, da se mi življenje spet obrne na glavo.

Začetek sicer ni bil ravno posrečen, a sem s pomočjo pravih ljudi prišla do rešitve in uspešnega zagona. Ekipa fitnesa Invictus mi je odprla nov pogled na svet in življenje. Sprva mi je bilo nelagodno, do neke mere celo strašljivo; saj veste, kako to gre – nova izkušnja, novi ljudje, novo okolje. A ni mi primanjkovalo odločnosti, da se ne dam, ker sem si zadala cilj izgubiti 10 kilogramov. Sliši se lahko, kajne? Vpišeš se v fitnes, imaš podporo in »gas!«, pot do uspeha je zagotovljena, a je bilo vse prej kot tako. Sami kilogrami so sicer kopneli, a notranji boj s svojimi demoni in strahovi bijem še danes. Od nekdaj sem imela nezdrav odnos do hrane, ker sem vsa potlačena čustva utapljala v njej. Hrana mi je zagotavljala prijeten občutek, zadovoljstvo in uteho. Bila je tam, ko sem se slabo počutila, nič me ni spraševala in kar je najpomembnejše – ni me obsojala. Zavedala sem se, da je popraviti tak odnos veliko težje kot izgubiti odvečne kilograme, saj vse skupaj zahteva veliko več dela.

Malo je trajalo, zelo malo, da je tisti prostor postal moj drugi dom. Prostor, kjer sem spoznala veliko novih ljudi, prostor, ki me sprošča, prostor, ki me je pripeljal do boljšega počutja, prostor, ki mi je dal tisto tako zelo iskano samozavest, prostor, ki je postal moj novi način življenja in prostor, ki mi je pravzaprav odprl oči.

Cilj, ki sem si ga zastavila, sem dosegla v razmeroma kratkem času in ga celo presegla, saj beležim 25 kilogramov manj kot na začetku. Danes izgledam in se počutim neprimerno boljše kot kadarkoli prej. Moji predragi »demoni« sicer še vedno kdaj pa kdaj pokukajo na plan in mi dajo vedeti, da so še vedno tam, ampak jih danes, zahvaljujoč izjemni podpori, znam spraviti tja, kamor spadajo.

Zakaj osebno trenerstvo? Priznam, da je to bila ena izmed tistih idej, pri katerih sem šla z glavo skozi zid, a vendar lahko rečem, da je bila ena boljših. Čez noč sem se odločila opraviti tečaj, tako postati osebna trenerka, to poslanstvo pa nameravam v življenju opravljati in ga nadaljevati. Zakaj? Ker bi ljudem rada pomagala pri občutkih, ki jih doživljam sama v procesu izboljšanja samega sebe. Ja, še vedno je to moj proces, še vedno se trudim, dosegam cilje, jih prilagajam in si postavljam nove. Boljši izgled prinese tudi boljše počutje in to veselje bi rada delila z vsakim, ki je mojo pomoč pripravljen sprejeti. Menim, da si vsak izmed nas zasluži počutiti dobro v svoji koži in uživati življenje, biti poln energije in imeti rad osebo, ki jo vidi v ogledalu.

Moja borba je borba skoraj vsakega izmed nas. Je lahko? Ni. Je vredno? Vsekakor.